Imate radi gozd? Če je odgovor da, potem so gozdne kopeli prave za vas.

Narava zdravi že tisočletja. Gozdna kopel ali gozdna terapija je počasen sprehod po gozdu, ki traja 2-3 ure. Gozdne kopeli so začeli najprej izvajati na Japonskem (imenujejo se Shinrin Yoku), danes so postale svetovni trend. Gre za povezovanje z naravo, s pomočjo katere človek najbolje doseže notranje ravnovesje. Sprehod je popestren z nekaj vajami, s pomočjo katerih odpiramo vse svoje čute. Pozornost posvetimo tudi dihanju. Gozd umiri in obenem poživi telo, um in dušo. V nas vzpodbuja ustvarjalnost, po povezavi z gozdom se lažje spopadamo z izzivi v življenju. Drevesa nam dajejo večjo samozavest, stabilnost, so močno zdravilo. Beethoven je črpal navdih pri drevesih. Platon in Aristotel sta prišla do svojih najboljših idej med oljčnimi nasadi. Buda je razsvetljenje doživel, ko je sedem tednov sedel v zavetju figovca. Newton je odkril zakon težnosti pod jablano. Nikola Tesla je zasnoval elektromotor med obiskom parka. Že od začetka civilizacije so se mistiki odpravljali po navdih v gozd.

Kakšne so koristi gozdne kopeli? Znanstveno je dokazano, da gozdne kopeli:

  • krepijo imunski sistem, na naraven način krepijo telo in nas varujejo pred boleznimi
  • zmanjšujejo stres
  • znižujejo krvni tlak in srčni utrip
  • pomirjajo, globinsko sprostijo
  • izboljšujejo razpoloženje in splošno počutje
  • krepijo sposobnost koncentracije
  • pospešujejo okrevanje po operativnih posegih
  • izboljšajo spanec
  • izboljšujejo prebavo
  • izboljšujejo vid, ki mu škodi nenehno zrenje v računalniške, telefonske in druge zaslone
  • znižujejo tveganje za nastanek demence
  • spodbujajo nastanek hormona sreče
  • izboljšujejo našo ustvarjalnost
  • povečajo raven energije
  • stik z naravo pomaga pri boleznih srca in ožilja in podaljšuje življenjsko dobo.

Večina ljudi je vajena pohodništva, pohajkovanja po gozdovih. Pri gozdni kopeli pa gre za počasen sprehod, na katerem se posvetimo odpiranju svojih čutov, kar nam prinaša številne koristi v vsakdanjem življenju. Občutimo veter, slišimo potoke, petje ptic, gledamo gibanje dreves, smo v sedanjem trenutku. Obenem poskrbimo za samozdravljenje in večjo imunsko odpornost, kar nam omogočijo drevesa s svojimi zaščitnimi snovmi fitoncidi.

Fitoncidi so snovi, ki uničujejo glivice, bakterije in plesni. To so v bistvu naravna olja, ki jih izločajo drevesa kot naravni obrambni mehanizem. Rečejo jim tudi gozdna aroma.

Največji ustvarjalci fitoncidov so zimzelena drevesa – borovci, cedre, smreke. Fitoncidi lahko povečajo imunsko odpornost telesa, s tem da se aktivno podvaja število belih krvničk, ki so odgovorne za ubijanje vseh tujih napadalcev, napadajo viruse in infekcije. Povišano število belih krvničk lahko traja tudi do 30 dni.

Med gozdno kopeljo se »kopamo« v svežem zraku, ki je kot neke vrste ocean na Zemlji. Ko se ljudje povežemo z naravnimi ekosistemi, lahko izboljšamo svoje fizično in duševno zdravje. Naravna ali ekoterapija je izraz, ki se uporablja za naravne pristope k zdravljenju.

Drevesa nas oskrbujejo s kisikom, lesom, gorivom, hrano, zdravili, mnogim živalim zagotavljajo dom in zavetišče. Energija, ki jo drevesa prenašajo, imajo sposobnost vplivati na celotno človekovo energijsko telo: mentalno, duševno, čustveno. Drevesa oddajajo vibracijo varnosti, zaščite, stabilnosti. Gozdne kopeli nas vabijo, da prejemamo darove, ki jih ponuja gozd. Gozdno okolje dokazano zmanjša delovanje simpatičnega živčevja in poveča dejavnost parasimpatičnega živčevja, tako da ima sproščujoč učinek na človeka. Marsikatera težava, ki pesti sodobnega človeka, izvira iz tega, ker ni več povezan z naravo. Narava je naše najboljše zdravilo. Idealno je, če se na sprehod v gozd odpravimo enkrat na teden, saj bomo tako resnično opazili zdravilne učinke te terapije. Naš imunski sistem se okrepi že, če vsaj dve uri preživimo v gozdu in njegova sposobnost za učinkovito spopadanje z virusi se s tem poveča do 50 %.

Kaj prinesete s seboj na gozdno kopel?

  • ležalko
  • vodo
  • po želji zaščito pred insekti
  • udobna pohodniška oblačila in obutev.

Udeležba je prostovoljna in na lastno odgovornost.

 

Moja zgodba z gozdom

Gozd je bil od rojstva moj stalni spremljevalec in pomemben del mojega življenja. Že rodila sem se v ulici »Ob gozdu«. Živeli smo tik ob gozdu in praktično je to pomenilo bivanje nas otrok v njem. Takoj za blokom je rasla velika bukev, katere listi so nam otrokom jeseni služili za zbiranje velikih kupov listja, v katere smo z veseljem skakali in se metali vanje. Pod korenine dreves smo zakopali svoje najljubše spominke in si ob tem nekaj zaželeli. Plezali smo po drevesih kot veverice. Cele dneve smo lahko preživeli v gozdu in se igrali, pozabili smo na žejo in lakoto. Poslušali smo ptičje petje. Pod drevesi smo si delali stanovanja, v njih brali, se pogovarjali. Pozneje sem tudi kot odrasla zelo rada hodila po gozdu. Prinesel mi je veliko veselja, spoznanj, notranjega miru. Kamorkoli sem šla, sem vedno iskala gozdove. Iz mojega stanovanja je vedno moral biti pogled na gozd. Moja duša vedno išče in si želi bližine dreves. Moja izkušnja je, da gozdovi izboljšajo fizično in duševno zdravje. V gozdovih sem vedno tudi iskala hrano, ki mi je bila zdravilo: gozdne jagode, maline, robide, borovnice, koprive, vijolice, brezove liste, bezeg, čemaž, žir, gobe, kostanje, mlade bukove liste… Gozd imam rada in vedno bo del mene in mojega življenja. Vsak obisk gozda je za mene nekaj novega in pravo čarobno doživetje. K temu doživetju vabim tudi vas.