Kaj je duša?

Duša je nematerialni, vendar bistveni del človeka. Duša je skupek vseh psihičnih procesov. Ta predstava o duši je nastala že v pradavnini. Človek je od nekdaj misleče, govoreče, zavestno in samozavedajoče se bitje. Od nekdaj si je postavljal vprašanja o duševnih pojavih. Latinski izraz za dušo je anima. Tako so si dušo že zelo zgodaj predstavljali kot posebno duhovno silo, ki prebiva v človeku. Znak te sile so zlasti pogosto videli v dihu. Razširila se je predstava, da je duša božji dar, ki naredi človeka podobnega bogovom.

Da je duša duhovni (nematerialni) del osebnosti, ki se ohrani po smrti in omogoča stik z duhovnim in onostranskim svetom. Ponekod se je uveljavljalo prepričanje, da se duša po smrti posameznika ponovno utelesi v osebi drugega posameznika (nauk o reinkarnaciji) in prepričanje, da se duše selijo in preobrazijo (metempsihoza). Zelo pogosto so dušo povezovali z zrakom, vetrom, sapo in zlasti z dihom, pa tudi s srcem, krvjo in srčnim utripom, lasmi idr. Povezovali so jo tudi z drugimi nematerialnimi pojavi kot so senca, glas, beseda, slika in ime.

Pomembna in razširjena je tudi predstava, da je duša tesno povezana z besedo in še zlasti z imenom posameznika. Pri mnogih ljudstvih je ime posameznika tako pomembno, da ga skrivajo pred neznanci. Ime nosi v sebi bistvo človeka, njegovo dušo. Zlasti pri naravnih ljudstvih so zelo pogoste predstave, ki povezujejo dušo s srcem in krvjo. Srce je sedež duševnosti. Še danes je univerzalni simbol življenja in doživljanja, predvsem čustvenega – srce je simbol ljubezni, poguma, vere in upanja.

Knowledge is the food of the soul.

Platon

Znanje je hrana za dušo.

Platon

Razumevanje duše se je že pri starih Grkih spreminjalo pod vplivom različnih filozofskih in verskih gibanj. Pod pojmom duša so si predstavljali tisto, kar loči mrtvo od živega. Duša je bila tudi prostor, od koder so izvirale moralne vrline, praktične misli in zavest. Homer je začel ločevati med materialnim (telo) in duhovnim delom (duša) človeka. Tudi Pitagora je zagovarjal neumrljivost duše. Heraklit Mračni je trdil, da pijančevanje poškoduje dušo, medtem ko jo vzdržno življenje ohranja nedotaknjeno in inteligentno. Vsi starogrški misleci so duši pripisovali poseben pomen. Pitagorejci so imeli dušo za najpomembnejšo stvar, njena rast in očiščevanje omogočita posamezniku nesmrtnost.

Platon je postavil nov mejnik pri razumevanju duše. Po predhodnikih je prevzel nesmrtnost in prenosljivost duše. Duša naj bi bila razpeta med duhovnim in materialnim svetom, pri čemer stremi k temu, da bi s spoznanjem materialnega sveta dosegla duhovni svet oz. svet idej. Ta zajema popolno resnico o materialnem svetu. Duša spoznava preko čutnih zaznav, zrenja in razodetja. Duša ima tudi vrojeno a-priori znanje, ki je pravo znanje iz sveta idej. To a-priori znanje nam olajša spoznavanje materialnega sveta in nas tako vodi. Duša je po njegovem sestavljena iz treh delov: epithymetikóna (čutno spoznanje), thymoeidésa (volja oz. pogum) in logistikóna (uma). Zadnji del je nesmrten in vodilni del duše, ki je tudi »središče resničnega sveta«. Tako je duša duhovno-vodstveni del telesa. Brez nje telo ni živo.

Platon je naredil tudi utopično družbeno razdelitev, ki je imela tri razrede, pri čemer bi vsak razred imel lastnost enega dela duše: delavski razred je ustrezal čutnemu delu, vojaški/čuvarski razred voljnemu in voditeljski/filozofski razred umskemu delu duše. Kakor morajo deli duše sodelovati skupaj, tako naj bi tudi družbeni razredi sodelovali med seboj in prispevali k boljšemu razvoju družbe kot celote. Med drugim je tako trdil:

  • da le duša uporablja telo, ki mu tako hkrati tudi vlada
  • da je človek le duša
  • če hočemo spoznati sebe, mora spoznati lastno dušo
  • da je potrebno skrbeti za dušo
  • krepost duše je modrost
  • duša je najbolj božanski del človeka in tako najbližji Bogu
  • bogovi bolje gledajo na človeško dušo kot na njegove darove in žrtve
  • življenje je delo duše, ki ima tudi krepost
  • ritem in harmonija najlažje vstopata v dušo
  • kolikor je duš, toliko je državnih ureditev
  • le duša lahko spoznava resnico.

Aristotel se je vprašanju duše posvetil v svojem delu O duši (De Anima). Priznava, da duša ni del telesa in ugotavlja, da ne more obstajati oz. delovati izven telesa. Epikur je razlagal, da je duša sestavljena iz majhnih delcev, atomov, ki so sposobni čutenja in razumskih dejanj. Le duša je sposobna zaznavanja, čustvovanja in želenja. Sam je dušo razdelil na dva dela: racionalni (animus) in neracionalni (anima). Racionalni del duše je tako izvor čustev in spontanosti. Neracionalni del pa je odgovoren za sprejemanje čutnih zaznav, ko so nezmotljive. Le te zaznave nato pošlje naprej racionalnemu delu, ki prejete podatke obdela.

Stoični filozofi so zagovarjali mnenje, da obstajajo tri različne vrste dihov (pneuma), ki pa so sestavljeni iz dveh do štirih  temeljnih elementov: iz zraka in ognja. Ti trije dihi se nahajajov različnih materialnih oblikah: najnižji dih je del neživih naravnih stvari (npr. kamen), srednji dih ali naravna pneuma je del rastlin, ki jim tako omogoča delovanje, medtem ko je tretji dih duša, na kateri temelji zavest in poželenje. Duša pa je nadalje razdeljena na osem delov: razum, pet čutov, glas in reprodukcijski del.

Sveto pismo kot temelj krščanske religije tudi ima določene dele, posvečene vprašanju duše. Prva omemba duše v Svetem pismu se nahaja v Prvi Mojzesovi knjigi: »Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.« Največkrat se duša pojavi kot sinonim za živečega človeka oz. za duhovni pojem (le k Bogu teži moja duša, da se pomiri, od njega je moja rešitev). Po Svetem pismu ima duša naslednje lastnosti oz. je sposobna:

  • je dana od Boga in živa
  • blagoslova
  • izražanja čustev
  • hrepenenja
  • poželenja
  • je dragocena za Boga
  • sovraštva
  • veselja
  • tudi umrljiva
  • potrta
  • slavljenja
  • upanja
  • zapeljevanja.

Tako je duša dana od Boga in kot taka nenehno temelji na tem, da se vrne k svojemu izvoru, k Bogu. Duša je tako tisti vodilni element v človeku, ki ga vodi skozi življenje tako v materialnem in duhovnem svetu. Preden pa se duša vrne k Izvoru, mora premagati številne ovire in doseči znanja. Kot temeljno delo, »prikaz vere Cerkve in katoliškega nauka, ki ju izpričuje ali osvetljuje Sveto pismo, apostolsko izročilo in cerkveno učiteljstvo«, je Katekizem katoliške Cerkve (dalje KKC). Duša tako izvira iz Boga in je hkrati večni del človeka, ki tako ni zgolj materialno bitje, ampak je sestavljen iz materialnega telesa in duhovne duše.

Bog, ki je dal človeku dušo, je v dušo vtisnil tudi »spoznanje naravne postave«. Tako je duša, kot Bog, neumrljiva, ki pa ob smrti, propadu materialnega telesa, le zapusti to telo in se nato ponovno združi s telesom ob končnem vstajenju; duša ima tako lastnost, da obuja neživo naravo. Duša je tako nekakšen zapisnikar človekovega življenja, saj je na podlagi duše izrečena posebna sodba, ki nato dušo pošlje na očiščevanje ali pa neposredno v nebesa; v primeru, pa če človek umre v smrtnem grehu, je njegova duša poslana v pekel, prostor peklenskih kazni. Vsi ljudje so »obdarjeni z enako razumno dušo«. Duša ima v katoliški veri velik pomen predvsem glede povezovanja človeka z Bogom in posmrtnega življenja.

Antistresna masaža za dušo

Že Platon je omenjal, da je treba skrbeti za dušo. Pri tem nam lahko pomaga tudi antistresna masaža za dušo.

  1. Dihanje

Pri masaži se najprej posvetimo dihu. Dihanje nas drži pri življenju. Je najpomembnejše za ohranjanje zdravja. S pravilnim dihanjem povečujemo naše zdravje. Pravilno dihanje je globoko, sproščeno in enakomerno trebušno dihanje. Vdih nas vodi do zavesti, izdih pa je ključ do podzavesti.

Stoiki so učili, da je ves obstoj materialen in opisuje dušo kot dih, ki prežema telo. Imenovali so jo tudi Božanska, kot del Boga (apospasma tou theu) – sestavljena je iz najbolj rafiniranih in eteričnih snovi.

Istovetenje duše z dihanjem (in širše z dihom, sapo, zrakom in vetrom) je univerzalni pojav. Jasno ga izpričujejo številni jeziki, kjer se izrazi, ki pomenijo dušo, etimološko ujemajo z izrazi, ki pomenijo dih, sapo, veter in vonjave.

  1. Akupresurni stiski

Že Platon je tudi opredelil, kje se v našem fizičnem telesu nahaja duša. Obstajajo trije deli duše:

-miselni ali razumski,

-pogumni, hrabrostni

-nagonski, čutni del.

Razumna duša je bila v glavi, strastna, pogumna duša v prsih, čutna oz. nagonska duša v trebuhu. Znan je njegov citat:

Zdravljenja dela se ne sme poskušati brez zdravljenja celote. Nikakor ne bi smeli poskrbeti za zdravljenje telesa brez duše. Naj vas nihče ne prepriča, da ozdravi glavo, če vam najprej ni dal v zdravljenje duše, kajti to je velika napaka našega dne, da so zdravniki najprej ločili dušo od telesa

Platon

The cure of the part should not be attempted without treatment of the whole. No attempt should be made to cure the body without the soul. Let no one persuade you to cure the head until he has first given you his soul to be cured, for this is the great error of our day, that physicians first separate the soul from the body.

Plato

Pri antistresni masaži za dušo se posvetimo duši in odstranjevanju stresa iz nas.

Stres je danes največji povzročitelj bolezni in zato je še posebej pomembno, da sami poskrbimo za sebe in svoje zdravje. Stres lahko odstranimo iz telesa tudi z akupresuro. Akupresurno delovanje na našem fizičnem telesu je velikega pomena za fizično in duševno zdravje. Z akupresuro lahko izvajamo samozdravljenje. Z antistresno masažo, ki se je naučimo in jo potem lahko sami izvajate doma, se zelo učinkovito spopademo s stresom in na enostaven način dobesedno resetiramo sami sebe.

Tako kot imajo fizične rane proces zdravljenja, imajo tudi čustvene. Masaža se izvaja s pritiski na akupresurni točki duše in točki zavesti. Točka duše je 2 cm nad žličko. Točka zavesti je 2 cm pod ključnico. Domovanje naše duše je v točki nad žličko v prsih, v višini bradavic. V primeru, ko smo ranjeni ali kako drugače prizadeti, pod stresom, bolečine pronicajo v dušo. Ko duša začuti bolečino, se v glavi ustvari določen pritisk in vodstvo prevzame podzavest. Podzavest pa deluje drugače kot zavest in v primeru njenega obsesivnega delovanja prihaja do množice različnih težav in tegob ter izgorelosti. Ko pritisnemo na točko duše, se bolečina porazdeli po celi duši in se ta začne ohlajati, da mi lahko ponovno vzpostavimo zavest. Podzavest namreč pobira informacije v duši, zato se je vredno potruditi, da v duši nimamo bolečin. Zaradi vzpostavitve ravnotežja pa po stisku duše stisnemo še akupresurno točko zavesti.

Po opravljenih stiskih čutimo veliko olajšanje. Začenjamo se polniti z novo, pozitivno energijo in zavestjo. Zavest (energijo neba) in podzavest (energijo zemlje) ponovno postavimo v ravnotežje.

Antistresno masažo za dušo ponavljamo tako dolgo, dokler povsem ne odstranimo stresa in starih čustvenih bolečin iz telesa. To traja pri vsakem posamezniku različno dolgo, odvisno od tega, koliko vsega se je akumuliralo v telesu. Po njej se počutimo kot nov človek, kot da smo se na novo rodili, da nastaja nova verzija nas samih. Občutek je božanski. Vemo, da smo dosegli cilj, ko se počutimo mirni. Nasprotje stresa je stanje, ko občutimo sproščenost, umirjenost, duševni mir. Duševni mir nas tudi polepša.

Ozdravitev duše pomeni začetek zdravljenja telesa. Ob izvajanju antistresne masaže za dušo je zelo pomembno tudi to, da globoko dihamo.

Srčna čakra je dom naše duše. Med točkama duše in zavesti se nahaja še srčna točka. Na nek način je to naše bolečinsko jedro, ki ga prav tako lahko eliminiramo z akupresurnimi stiski. Bolečinsko jedro so stare nakopičene čustvene bolečine. Boleče točke so stara, ujeta in nesproščena, potlačena čustva. Z masažo lahko raztopimo in sprostimo iz sebe naše stare bolečine iz duše in telesa. Premaknemo se naprej. Spet se povežemo sami s sabo in se počutimo svobodne. Ko izstisnemo iz sebe bolečino in žalost, se lahko napolnimo z veseljem in radostjo, razvijemo v sebi nove občutke. Ko zapremo ena vrata, se odprejo druga.

Naša duša je najpomembnejše, kar imamo, kar smo. Čeprav se temu danes ne posveča dovolj pozornosti, je duševna ozdravitev vedno pred telesno.

chest massage

Pri antistresni masaži za dušo se dotaknemo točke duše in srčne točke. Vsi imamo nekaj, kar nam leži na duši. Nekaj, kar smo naredili proti sebi ali proti drugim. To nas muči in nam ne da notranjega miru, dokler se s tem ne soočimo. Če nerazrešene stvari leta in leta samo potlačimo v sebi, lahko fizično ali duševno zbolimo. Srce je pa središče človeka, njegovega celotnega notranjega življenja, mišljenja, čustev, odločitev. Točka duše in srčna točka sta običajno boleči, zato z akupresurnimi stiski na njiju sproščamo nakopičen stres iz telesa. Akupresura ima moto, ki pravi: če čutiš bolečino, pritisni nanjo. Stres doživljamo na delovnem mestu, doma, ob bolezni, smrti, ločitvi, finančnih in ljubezenskih težavah itd. Zato je tako zelo pomembno, da sproti obladujemo stres, da ne zbolimo.

Antistresna masaža za dušo deluje sprostitveno na celo naše bitje.  Z njo poskrbimo za splošno zdravje in ugodno in dobro počutje.

Po njej se počutimo, kot da smo se na novo rodili, dobesedno se resetiramo. Občutek je božanski. Dosežemo duševni mir, ki nas tudi polepša in pomladi. Da nam novih moči in spoznanj, da gremo lažje naprej v življenju.

3. Masaža prsnega dela

Po akupresurnih stiskih masiramo predel prsnega koša. V tem predelu se skladišči veliko čustev. Ko masiramo prsnico, se čistimo in razstrupljamo. Ko ta čustva z masažo sproščamo, lahko to povzroči različne čustvene reakcije. Ob masaži se vedno sprošča oksitocin, hormon ljubezni. Ob glasbi, ki nam je všeč in se dotakne duše, pa se sproščajo še endorfini, hormoni sreče in zadovoljstva.

4. Glasba

Pitagorejci so učili, da je duša harmonija, da je njeno bistvo sestavljeno iz tistih popolnih matematičnih razmerij, ki so zakon vesolja in glasba nebeških krogov. Zato masaži dodamo tudi glasbo za dušo. Čutna glasba je od nekdaj bila in je še vedno zdravilo za dušo in telo.